Vozniki tovornjakov nezaščiteni in izkoriščani – tiskovna konferenca, 7.9.2018

Če odprete katerokoli iskalnik za posredovanje zaposlitev, ugotovite, da v tem trenutku dramatično primanjkuje zaposlenih v cestnem tovornem prometu. Ves čas so odprti razpisi, ki iščejo nove sodelavce, saj gre za poklic, ki je izrazito deficitaren. Kar želimo na sindikatu poudariti, je to, da bi v normalnih razmerah taka situacija morala pomeniti izboljšanje delovnih pogojev in seveda višje plačilo za opravljeno delo. Pa temu ni tako. Razlog je v tem, da se konkurenca na trgu izkrivlja, zaradi nepoštenih poslovnih praks, ki jih želimo tukaj predstaviti.

Če breme pomanjkanja zaposlenih prevališ na delavca, tako da ga prisiliš, da dela preko omejitev, če ga plačaš na inovativen način in če uporabljaš načine, kako prelisičiti tahograf, potem si seveda lahko na trgu konkurenčen s svojo ceno storitve. A je prav, da dumpinško ceno plačujejo delavci? Je prav, da delodajalec izjavi, da se mu računica izide, če občasno plača kakšno kazen, naloženo s strani inšpektorata Republike Slovenije in nadaljuje z nepošteno prakso? Je prav, da delodajalci vidijo rešitev zgolj v tem, da bi obdobje, ko mora tujec opravljati delo pri delodajalcu, ki ga je pripeljal v državo, podaljšal iz enega na pet let?

PLAČA

Kot smo ugotovili v zadnjem obdobju, ko smo v okviru Sindikata delavcev prometa in zvez izvedli obsežno akcijo ozaveščanja delavcev, voznikov tovornjaka, na terenu, je položaj voznikov tovornjaka slab. Pri tem delavci izpostavljajo nepoštene prakse, ki niso izjema, temveč pravilo. Ne najdeš namreč nobenega voznika tovornjaka, ki bi prejemal plačo v skladu s predpisi. Plačilo se izvaja na naslednje načine:

  • Najpogosteje je plačilo dogovorjeno na prevoženi kilometer. Ne glede na počitke, odmore, natovarjanja, se delavcu prizna zgolj in izključno plačilo na kilometer vožnje, tako pride delodajalec do nekega zneska, ki ga delavcem računovodsko prikaže na različne načine.
  • Največkrat je uradno plača prikazana tako, da se mu obračuna in izplača minimalna plača, poleg tega pa se delavcu za opravljeno delo v tujini izplača dnevnice (ki so seveda davčno gledano povračilo stroškov, ne plača).
  • Obstajajo tudi primeri, ko je plača opredeljena v odstotku od opravljenega posla, pri čemer delavec seveda ne ve, kolikšna je vrednost posla saj pogodb ne vidi.

Praviloma delavci povedo, da ne vidijo plačilne liste (ki je itak nemerodajna), pogosto jim ni izplačan regres (lahko je računovodsko prikazan, tisti mesec pač potem dobijo manj dnevnic), ne poznajo bolniške odsotnosti nekateri tudi ne dopusta.

Pravice zaposlenih se po navadi urejajo v socialnem dialogu, v Kolektivni pogodbi, ki jo sklenejo delodajalci in sindikat. V njej so določila glede izobraževanja, določeno je trajanje letnega dopusta, določena je plača, dodatki (za nadurno delo, za delo v težkih delovnih razmerah, nedeljsko delo, nočno delo,..), jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, povračila stroškov, skratka vse, kar v drugih panogah obstaja in kar izboljša položaj zaposlenega nad minimum zakona o delovnih razmerjih in nad zakon o minimalni plači. Kolektivne pogodbe v panogi že več kot desetletje ni, kljub našim stalnim pozivom so bile delodajalske organizacije konstantno nepripravljene na pogovor. Rezultat je plačilo delavcev, ki je omejeno samo z Zakonom o minimalni plači, škoda pa nastaja tako panogi, kot zaposlenim, pa tudi državi, ki ne pobere davkov in prispevkov. Povprečna plača v panogi je tako skoraj 500,00 EUR nižja od državnega povprečja in znaša 1.150 EUR, kljub temu, da vemo, da dejansko izplačilo voznikom na njihov osebni račun po navadi znaša vsaj 1.500 do 2.000 EUR.

 

DELOVNI ČAS

Delovni čas voznikov v tovornem prometu je omejen z odmori in počitki, ki jih opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS št. 21/2013), poleg tega pa še v določilih Uredbe ES 561/06. Koliko vožnje voznik opravi, je pri inšpekcijski kontroli razvidno s kontrolo tahografa, ki zaznava čas vožnje. Ukrepi, ki se jih delodajalci poslužujejo so pretežno:

  • delo s tujimi karticami (karticami šefov ali pomožnega osebja, ki ne vozijo) in
  • uporaba magneta, ki prelisiči tahograf,
  • menjava voznika s tovornjaka na kombi, kjer tahograf ni obvezen, nato spet nazaj na tovornjak.

Ostale kršitve, ki jih na terenu zaznamo, se nanašajo na gorivo, na težo tovora ipd.

Vozniki vedno znova izpostavijo tudi nečloveški odnos slovenskih delodajalcev, zmerjanje, zaničevanje in velik pritisk ter nadzor. Tudi v sredinah, kjer so želeli sindikalnega organiziranja, je bilo to s strani direktorja velikokrat preprečeno, z grožnjami po odpuščanju. Sklepati je torej, da delodajalcem ustreza neinformiran in prestrašen zaposleni.

V gradivu tiskovne konference imate tudi poročilo pristojnega Inšpektorata za promet, kjer podatki kažejo, da so bile take ali drugačne kršitve zaznane pri več kot tretjini vseh opravljenih nadzorov. Pri tem se pokaže še ena zanimiva stvar: kršitev s strani tujih prevoznikov ni prav nič več, kot kršitev domačih, kljub morda takšnemu občutku v javnosti.

 

POGOJI ZA DELO

Opaziti je tudi trend slovenskih podjetij, ki so samo registrirana tukaj, imajo pa svoje baze v drugih članicah EU in vse prevoze opravijo izven Slovenije. Med tem, poleg že omenjenih kršitev gre pogosto za nedovoljeno kabotažo, ker pa tovornjaki nikdar ne pridejo v Slovenijo, se tudi tehnični pregledi teh vozil opravijo na slepo oz. zgolj na papirju. Vozniki, ki delo opravljajo v takih pogojih so, nič čudnega, v veliki večini tujci iz tretjih držav, zato niti ne čudi stalna potreba in nenehno povečevanje števila izdanih dovoljenj za dejavnost prometa. Za te voznike je tovornjak edina namestitev tako med opravljanjem dela kot tudi med obveznimi odmori in počitki. Ob tem se sprašujemo ali je kabina tovornjaka bivalni prostor, ki delavcu zagotavlja ustrezne pogoje za počitek, sprostitev in regeneracijo po opravljenem delu, če vemo, da oni v takih delovnih-bivanjskih pogojih preživijo od nekaj tednov do dveh mesecev ali celo dlje brez prekinitve. Če temu dodamo še prisilno ali s plačilom pogojeno podaljševanje dovoljenega časa vožnje na račun obveznih odmorov in počitkov, prenašanje odgovornosti in finančna bremenitev delavca za tako dejanske kot tudi navidezne napake, ki se pri transportu zgodijo ipd., je položaj delavcev v tej panogi zelo resen. Slovenija je v tudi v tej dejavnosti v nekaterih državah EU že prepoznana kot generator socialnega dumpinga. Nenazadnje tudi zato pozivamo pristojne v državi, predvsem FURS in IRSI pa tudi IRSD in policijo, da posvetijo več pozornosti opisanemu pojavu.

 

ZAKLJUČEK

Kar danes želi izpostaviti Sindikat delavcev prometa in zvez in naša Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je naslednje:

Panoga in poklic voznika tovornjaka je podvržena velikim anomalijam, kršitev s strani delodajalcev je nadpovprečno veliko. S tem si delodajalci povzročajo nelojalno konkurenco, ki izkrivlja trg. Zanje dela veliko zaposlenih, ki so prestrašeni, brezpravni, se ne zavedajo svojih pravic, si ne upajo sindikalno delovati. Normalno je, da delavec takega delodajalca želi čim prej zapustiti, kar povzroči pomanjkanje delavcev, ki smo ji sedaj priče v Sloveniji. Seveda pa ni rezultat ideja delodajalcev, ki je pred časom zaokrožila po medijih in nas je ogorčila, da je potrebno delavca, tujca ob pridobitvi delovnega dovoljenja do pet let prisiliti, da opravlja delo pri prvemu delodajalcu.

Slovenija že ima zgodovino izkoriščanja tujih delavcev pa tudi slovesa tranzitne države, menimo, da je interes vseh deležnikov urejena panoga in ugledni delodajalci, ki plačujejo ustrezne davke in prispevke. Glede na dejstvo, da na obeh področjih, tako napotitve delavcev na delo v tujino kot tudi mednarodnega cestnega prevoza, najbolj ranljivo skupino predstavljajo delavci, ki se jih zaposluje iz tretjih držav in da se njihovo število že nekaj let nenehno povečuje, od pristojnih institucij pričakujemo zagotavljanje mehanizmov ustrezne informacijske in strokovne pomoči tujim delavcem tako pred prihodom kot tudi med prebivanjem v Sloveniji. Le informiran in opolnomočen delavec se lahko zavaruje pred številnimi pastmi na sodobnem trgu dela.

Prepričani smo, da je ureditev razmer v panogi odvisna od vseh nas.

  • Sindikati moramo podati pravo sporočilo zaposlenim: ni vam potrebno prenašati nečloveških razmer, lahko se obrnete na pomoč in zahtevate svoje pravice.
  • Delodajalci morajo prevzeti svojo odgovornost in spoštovati svoje sodelavce za volanom, ki opravijo delo, ki prinaša dobiček.
  • Delodajalske organizacije morajo sprejeti pobudo Sindikata delavcev prometa in zvez, ki je reprezentativen za to panogo in skleniti kolektivno pogodbo za prevoz blaga v cestnem prometu in
  • država mora resno pristopiti k zaščiti zaposlenih in izvajati nadzor, ki bo učinkovit in sorazmeren na tak način, da se delodajalcem ne bo bolj splačalo zlorabljati sistem, kot slediti mednarodnim in zakonskim predpisom te države.